KO SI ČISTU NA DNU SE LAHKO LE ŠE POVZPENJAŠ

To je bilo prvo srečanje dvomesečne delavnice, na katero sem se pripravljal več tednov. Bil sem živčen in prestrašen. Ko sem vstopil v stavbo, v kateri bi moral predavati, sem ugotovil, da sem doma pozabil vse zapiske in predstavitve. Delavnica naj bi se začela čez 10 minut in sem se zmešala. Bil sem v takšni paniki in počutil sem se prestrašen. Predverje Lobi se je nenadoma zdelo veliko, prostorno, ljudje so se sprehajali okoli mene kot neme slike. Nekdo me je celo vprašal: »Si v redu?« Moj notranji kritik se je posmehoval, »Haha, bravo, Gašper! Vedno ga zajebaš. Poglej se, tako žalosten si. «Srce mi je utripalo in krči v trebuhu. Za trenutek sem si zaželel, da bi me izbrisali z Zemlje. Potem pa sem se spomnil zelo znanega reka: Ko si globoko v sebi, lahko greš samo gor. Ogledal sem si stopnice, ki so vodile v predavalnico, in hojo po stopnicah nekako povezal z dvigovanjem v težki situaciji. Globoko sem zadihala in si rekla, da to zmorem in vsak korak je bil lažji. Začutil sem nekaj miru in se vprašal: »Gašper, kako lahko obrneš to situacijo v svojo korist?« V minuti sem dobil vse odgovore. V sebi sem zaznal močnega bojevnika, ki mi je rekel: »Gašper, zapiskov pravzaprav ne rabiš, ker vse znaš na pamet. Na voljo imate še 10 minut, medtem pa lahko predstavitev narišete in poiščete fotografije na spletu. S pomočjo kolega (hvala Janezu Mesariču za vso podporo) sem naredil diaprojekcijo in nato s cmokom v grlu in tresočimi se koleni stopil pred udeležence delavnice. Povedal sem jim, kaj se je zgodilo, in jih prosil za potrpljenje. Mrtva tišina je bila v zraku in začel sem govoriti samo zato, da bi jo prekinil. Potem sem dobil tok in začel čutiti občinstvo. Govoril sem iskreno, iz srca in vzpostavil pristen stik z ljudmi. Na koncu sem bil celo vesel, da sem doma pozabil zapiske. Ta izkušnja me je veliko naučila o improvizaciji, obvladovanju strahu in dobila sem novo samozavest. Tako hvaležna sem za to. Vsi prisotni, hvala za izkušnjo!